1. Zgodba: 8 dolgih let trpljenja zaradi bulimije

​

​

Vse se je začelo, ko sem bila stara 11 let. Bila sem športnica, trenirala sem odbojko. Imela sem športno postavo, bila sem zadovoljna sama s seboj, tako na športnem področju kot z uspehi v šoli. Naenkrat pa sem začutila, da se začenjam razvijati, da se mi telo spreminja, da pridobivam boke, prsi. To me je nekako motilo, tako pri samem športu, kot mene samo. Nekako se mi je zdelo, da še nisem pripravljena sprejeti te telesne spremembe. Zato sem se odločila, da bom začela omejevati vnos hrane. Ker sem bila športnica, ki bi morala pojesti še toliko več hrane kot ostale vtrstnice, ki se niso tako aktivno ukvarjale s športom, sem zaradi omejevanja vnosa hrane bila velikokrta lačna. Spomnim se, da mi je nekaj časa ves čas krulilo, kar je bilo moteče, saj se je v tišini (npr. med poukom v šoli) zelo slišalo.  Predvsem sem omejevala hrano, za katero sem si določila, da je nezdrava.  Toda aktiven šport je zahteval svoje, lakote nisem mogla več nadzirati. Postajala sem razdražljiva in dosegala sem slabše rezultate pri odbojki.  Nekega dne sem videla film o bulimiji. Dobila sem idejo, kako lahko pojem veliko količino hrane in se hkrati ne zredim. Začela sem spet normalno jesti, celo preveč, in seveda sem to tudi  izbruhala. Sprva sem mislila, da bom to uporabljala samo kdaj in kdaj, nato pa je to postala moja vsakodnevna rutina. Rutina praznenja, tako fizično kot psihično. Bulimija je postala neke vrste mehanizem za spoprijemanje s slabimi čustvi. Na koncu ni šlo več toliko za hrano kot za nadzor.

Tako je minilo kar nekaj let, doma in med prijatelji pa tega nihče ni opazil. Opazili so edino, da veliko pojem in se mi nikjer ne pozna.  Nato sem zaključila osnovno šolo in se vpisala na gimnazijo. Tam je bilo še več stresa in imela sem fanta, ki me je varal. Zabredla sem še globlje v bulimijo, saj sem edino tako znala nadzorovati svoje življenje.  Tudi celotna srednja šola je minila v duhu bulimije.  Vpisala sem se na fakulteto, šla živet v drug kraj in se tako nekako osvobodila motečih dejavnikov, ki so me doma, v domačem kraju spominjali na moje neuspehe in trpljenje v zadnjih 8 letih. Življenje sem vzela v svoje roke, ugotovila, da si sama ne morem pomagati rešiti se iz primeža bulimije  in sem se odločila, da naredim korak naprej in si poiščem strokovno pomoč za zdravljenje motnje hranjenja, saj tako naprej več nisem mogla in nisemveč želela tako živet.

​

Proces zdravljenja je bil dolgotrajen in počasen, vendar sem se odločila, da vztrajam. Z vztrajnostjo, upanjem in strokovno pomočo sem prišla do svojega cilja. To je stanje zadovoljstva s svojim telesom, ukvarjam se z jogo in rada pripravljam dobro in zdravo hrano zase in za svojo družino.

​

Če se spopadate z motnjo hranjenja, vam svetujem, da si čimprej poiščete pomoč. Ni treba čakati, to lahko storite danes. Ne pustite si živeti z motnjo hranjenja še en teden, en mesec, eno leto. Prvi korak je, da si priznate, da imate težave in da si želite prekiniti ta cikel.  Ni lahko priznati, da si sami ne morete pomagati, vendar ostanite močni in poiščite pomoč. Ne delajte moje napake in si ne polnite spominov z epizodami motnje hranjenja, ampak jih napolnite z resnično pomembnimi trenutki v vašem življenju. Splača se!

 

Andreja

​

​

2. Zgodba: Borba med dvema glasovoma, borba med anoreksijo in življenjem

 

Anoreksija, moj drugi jaz, je vstopila v moje življenje, ko sem hodila v srednjo šolo.  Ko sem bila stara 16 ali 17 let, sem želela med poletnimi počitnicami izgubiti nekaj kilogramov, da bi bila bolj priljubljena med sošolci. Začelo se je s počasnim izgubljanjem, vendar sem zaradi vse večjega omejevanja hrane v nekaj mesecih izgubila preveč kilogramov. Začelo se je z nedolžno »dieto«, nato pa mi je kar naenkrat vse skupaj ušlo izpod nadzora, kilogrami so izginjali, moj občutek zadovoljstva in ponosa ter nadzora nad samo seboj pa se je večal. Notranji glas mi je pravil, naj tako le nadaljujem, čeprav je okolica že opazila mojo nenadno in nevarno izgubo kilogramov. Ampak jaz tega nisem videla, videla sem samo, kako mi moj načrt uspeva in kako mi to daje mojo vrednos in občutek obvladovanja same sebet, nisem pa videla, kako počasi anoreksija prepljavlja moj svet in me ubija. Tega sem se začela zavedati šele, ko sem se že nekaj let borila dvema glasovoma, med sabo in anoreksijo. Nato pa sem ugotovila, da tako ne gre več naprej, saj sem postala povsem izolirana, sama v svojem svetu z motnjo hranjenja, s katero sem bila okupirana 24 ur na dan.  Zatikalo se mi je pri študiju in pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti, dejansko sem živela sama s sabo, z in za anoreksijo, z in za hrano. Ko sedaj gledam nazaj, bi lahko rekla, da sem bila v nekem posebnem stanju, kot da to sploh nisem bila jaz. Motnja hranjenja te popolnoma preplavi in te počasi, a vztrajno začne dušiti in ubijati, dokler se sam ne odločiš, da je ne želiš več in se začneš boriti proti njej. Pot do utišanja tega zlobnega notranjega glasu je sicer težka in dolgotrajna, vendar če si dovolj vztrajen, ti lahko uspe ta glas motnje hranjenja utišati.  Za vselej. In življenje spet postane tvoje in lepo.

​

​

Marjetka

​

​

3. Zgodba

​

​

Pozdravljeni, po dolgem oklevanju sem se odločila, da tudi jaz predstavim svojo zgodbo o motnji hranjenja, s katero sem se srečala precej zgodaj in je trajala polovico mojega dosedanjega življenja. Za delitev svoje zgodbe sem se odločila, ker mislim, da bi tudi meni v določenem obdobju spopadanja z mojo motnjo hranjenja pomagalo, če bi prebrala kakšno zgodbo u uspehu, saj bi mi to dalo motovacijo in upanje, da se da to premagati.

​

Ko sem bila stara 12 let, sem bila malo debelušna, ampak ne preveč, bila sem zadovoljna in se nisem s tem sploh ukvarjala. Moja mama pa je ves čas bila sama na dieti in tudi ves čas je meni govorila, da ne smem toliko jesti, ker bom šla po njeni poti. Mene se to sicer sploh ni dotaknilo, dokler se mama ni odločila, da me bo ona spravila na dieto. Tako sem morala jesti, kar mi je pripravila in se gibati, kolikor mi je naročila, da bi po njenem izgledala lepše. Verjamem, da mi ni hotela nič hudega, da je želela, da ne bi trpela kot je trpela ona, ampak žal se pri meni to ni ustavilo. Dieto sem vzela precej resno in ker so mi kilogrami lepo izginjali, so to opazili tudi prijatelji in sorodniki, žal so me tudi vsi pohvalili. Tako sem tudi jaz po eni strani imela veliko zadovoljstvo, po drugi pa sem bila v sebi globoko nesrečna in nesamozavestna. To nisem bila več jaz, najpomembnejšo stvar-prehranjevanje sem spremenila zaradi drugih, da bi drugim ugajala. Ampak sebi nisem, sebi sem zelo škodovala.  Motnja hranjenja me je onesrečila, osamila in oropala mladosti.  In vse je bilo z leti samo še slabše, imela sem 15 let obdobij stradanja in prenajedanja, prehajanja iz ene motnje v drugo.  Pa vendar mi je po 15 letih to stanje začelo presedati in sem se odločila, da se začnem zdraviti. Od tega je 2 leti in nisem še popolnoma zdrava, ampak je veliko boljše in hrana ni več moja sovražnica ter verjamem, da bom enkrat tudi jaz dosegla , da bom popolnoma sproščena ob hrani.

​

Upam, da bo moja izpoved komu pomagala, da mu bo lažje, da vidi, da ni edini in sam v tej začarani situaciji.

​

Pikapolonica

​

​